Eva Boto Verjamem

Hrepenim iz globin čez nebo
Rišem sonce
Preko sanj le zanj
Mečem luč v njegove sence,
Ki slovo jemljejo brez spomina,
Z luknjami med dlanmi,
Da odteče pesek časa.

Verjamem, da znova ujela se bova
In včeraj za zmeraj se vrne
Z reko luči.
Še pesem našla si pot bo do rim,
če grem za njim.

Čutim, da grem do dna,
Nemi glas poje v molu,
Vendar pa zavel mi ne bo
Veter belih zastav.

Verjamem, da znova ujela se bova
In včeraj za zmeraj se vrne
Z reko luči.

Nov dan lačen je sonca in ne zlagan.

Ker jaz se ne predam pred koncem,
Jaz preživim le na svoj način –
Da hrepenim!